»Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«

»Oba sva, izgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje.«

»Za konec je Murenc izrazil hvaležnost, da je bil eden zadnjih soigralcev Jurija Součka.«

»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«

»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«

»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«

»Novemu režimu Součkovi niso bili nasprotni, kljub temu pa so prišli v težave in mladi Jurij je okusil tudi zaporniške celice nove oblasti.«

»Vse to pove v šali kot tudi, kako se je ob koncu vojne prijavil k partizanom kot 'majski hrošč'.«

»Pa kako je peljal vojaškega konja oz. konj njega v Kranj …«